ZAKON SVOBODNE VOLJE

Moja osebna zgodba, ki je napisana, da pomaga vam. Mislila sem, da imam stabilno kontrolo nad svojim življenje ko …

Noseča sem bila 39 tednov, ko sem SPROŠČENO odšla na redni ginekološki pregled. Bila sem naročena pri drugi ginekologinji in naredila mi je ultrazvok, da je preverila težo ploda ter količino plodovnice. Nekaj časa je gledala v ekran, nato pa vzela telefon in nekoga poklicala. V tistem trenutku se mi je vse skupaj zdelo malo čudno. Zakaj bi nekdo telefoniral med pregledom? Nekoliko neprofesionalno sem si mislila, nato pa sem zaslišala: »Otrokovo srce mi ni všeč. Jo lahko pošljem k tebi, da si ga ogledaš?« V tistem trenutku me je zmrazilo. Ko je ginekologinja odložila telefon sva se usedli za mizo in povedala mi je, da sluti da ima otrok srčno napako. Med tem, ko je pisala napotnico za kardiologa, je moje telo preplavil strah in po licu so mi začele teči solze. V tistem trenutku se je ginekologinja obrnila k meni in mi rekla: »Vem, da vas skrbi. Mene tudi, zato želim, da vas pregleda kardiolog.« Takoj za tem me je napotila v Pediatrično bolnišnico na pregled h kardiologu. Po dolgem pregledu je končno prišel čas za pogovor. Kardiolog mi je povedal, da ima moje malo bitje diagnozo najtežje prirojene srčne napake. Niti slučajno si nisem znala predstavljati kaj to pomeni, a najbolj so me zabolele besede, da kljub več uspešnim operacijam, če jih bo seveda njegovo majhno šibko telo preneslo, srce nikoli ne bo takšno kot je srce zdravega človeka. Napake se v celoti ne da opraviti. Nato mi je povedal še kdaj vse obstaja tveganje, da moj otroček zapusti ta svet. V tistem trenutku sem se počutila kot, da me je prijela neka nevidna sila in me zabila ob trda tla. Če vam občutke predstavim skozi zgodbo, sem se počutila kot bi me nekaj odvrglo na železnico, na kateri se hitro približuje vlak, a ga ne morem ustaviti. Občutek popolne nemoči, pa čeprav se ti pred tem zdi, da imaš vso oblast nad življenjem in o tem učiš celo druge. A včasih ima življenje za nas drugačne načrte. Preizkušnje, ki jih moraš še izkusiti, da si še boljši. Če bi tisti trenutek lahko izstopila iz sebe in se pogledala bi videla popolnoma nemočno ranjeno deklico, ki je pravkar ugotovila, da se je njeno srce razbilo na tisoč koščkov. Panično je začela pobirati koščke srca… vedela je, da se bo v kratkem pripeljal vlak. Vedela sem, da se bo porod kmalu zgodil. A kaj bo potem? Me bo vlak dokončno povozil – je postavljena diagnoza pravilna ALI se bo ustavil in lahko bom zakrpala svoje prizadeto srce – bodo ugotovili, da ni tako hudo, kot so bile hude napovedi?

Ko sva se peljala proti domu je bil Lukas izredno nemiren. Njegovo brcanje ni bilo prav nič prijetno. Bolelo me je. Včasih me je zabolelo tako, da mi je zastal dih. Njegov nemir je trajal ves dan dokler nisem izjokala vse bolečine tistega dne in ga sprejela takšnega kot je. To v resnici pomeni, da sem sprejela tudi njegove odločitve.

Rekla sem mu: »RADA TE IMAM! SRČNO SI TE ŽELIM DRŽATI V NAROČJU IN TE GLEDATI ODRAŠČATI, A VEDI DA SPREJMEM TUDI TVOJE ODLOČITVE. ČE ČUTIŠ, DA NE BOŠ ZMOGEL VSEH POSEGOV, TO SPREJMEM. ZAME BO HUDO, ČE SE POSLOVIŠ, A ČE ČUTIŠ, DA JE TO TVOJA POT JO BOM SPREJELA. NE VEM ŠE KAKO. A OBLJUBIM TI, DA JO BOM!«

Od tistega trenutka dalje se je popolnoma umiril. Kot bi si oddahnil. Oddahnil, da ga sprejemam in imam rada ne glede na njegove odločitve. Oddahnil, da bo vse v redu tudi, če se poslovi. Sledili so trije dnevi zanimivih občutkov, ki jih še danes ne znam opisati, nato pa je končno prišel dan, ko sem začutila, da se bova kmalu spoznala. Porod se je zgodil in potekal je brez zapletov. 15 minut po rojstvu so ga odnesli. Morali so opraviti vse preglede, potrditi diagnoze in zanj poskrbeti. Minile so tri ure brez informacij, ko je končno stopil v porodno sobo zdravnik, ki pa ni prinašal novic, ki bi si jih želela sama. Vlak me je dokončno povozil. Potrdili so diagnozo in zraven ugotovili, da ima še eno zahtevno napako. Njegov požiralnik ni povezan z želodčkom, kar pomeni, da se ne more hraniti skozi usta. Ko sem ležala v porodni sobi oziroma, ko je ranjena nemočna deklica ležala na železnici in pogledala za vlakom, ki jo je še dodatno ranil, sem se zavedala, da imam le dve izbiri.

Lahko obupam, kričim, se jezim na ves svet, na zdravnike, ki tega niso odkrili prej ali pa na življenje, ki je to prineslo ravno k meni. Lahko se prepojim z jezo in sovraštvom ali pa izberem drugo pot. Druga pot je bila pot ljubezni in miru. Usmerjena je bila na iskanje REŠITEV. Napovedi zdravnikov so bile vse prej kot dobre, a obljubila sem si, da če obstaja 1 % možnosti, da moj otrok preživi, se bom borila. Borila do konca. Odločena sem bila, da mu bom omogočila vse možnosti, ki obstajajo, odloči pa naj se sam. Začela sem razmišljati kdo vse mu lahko pomaga. Prosila sem za pomoč vse za katere sem vedela, da mu bodo pomagali. Nenazadnje tudi vse vas, ki ste vse skupaj podkrepili z veliko pozitivne vibracije, ki je vse skupaj ponesla v nebo. Ko smo dobili informacijo, da so pripravljeni v Pragi Lukasa sprejeti na zdravljenje sem vedela, da se želi boriti tudi sam… in naša zgodba se je začela. Še zelo dolga je, a za danes, za ta zapis predolga. Ko sem sprejela in izbrala drugo pot, kjer ni bilo prostora za negativna čustva, sem začela prejemati jasna sporočila višjih energij. Sporočila upanja in dokaze, da smo na pravi poti. Nasvete kako ga lahko zdravim tudi sama. Napotke kako mu lahko pomagam.

Mame imamo veliko moč. Ste že videli kdaj zgodbo, ko je materin objem obudil »mrtvega« otroka. Ja, o tej moči govorim. O moči, ki jo ima le mama, ki je bila 9 mesecev eno s svojim otrokom. Veliko je odvisno od mame, od njene moči in njenega zaupanja. Lahko bi se odločila tudi drugače. Lahko bi se odločila za vlogo žrtve in se smilila vsem naokoli, najbolj pa sama sebi. Lahko bi me preplavila jeza, razočaranje in žalost, a izbrala sem drugo pot. Pri ljubezni ni prostora še za jezo. To ne gre skupaj. Ker sem se odločila za drugo možnost, se je moja moč, ki je v trenutku, ko me je povozil vlak totalno izginila in je ni bilo, počasi povečevala nazaj. Korak za korakom sem krpala svoje srce in to počnem še zdaj. Ne rečem, da ne pridejo trenutki, ko me ponovno zaboli. Nisem skala brez čustev, ki jo ničesar več nebi moglo spraviti v dvom, a ko pridejo te trenutki tudi zelo hitro odidejo.

Moje srce ne bo nikoli več enako, tudi ko bo zakrpano nazaj v celoti ne. A to ne pomeni, da bo slabše. Jaz vem, da ga bom sestavila na novo. Sestavila tako, da bo z vso to izkušnjo utripalo in cvetelo še lepše. V nekem trenutku sem čutila kot, da sem se dotaknila pekla… a danes.. danes sem se dotaknila nebes. Danes se je za mene Lukas drugič rodil. Danes je bil dan, ko je prvič zadihal brez aparatov, čisto samostojno. Odlično mu gre. Danes je dan, ko čutim takšno moč kot je še nisem. Danes je dan, ko se je še enkrat potrdilo, kaj zmore LJUBEZEN.

Življenje nam prinese takšne in drugačne preizkušnje. Prinese nam jih z namenom. Prinese nam tako močne, kot smo jih sposobni prenesti. Prenese nam jih zato, da ko zmagamo je naše življenje še lepše. Ko naletimo na preizkušnjo pa imamo vedno svobodno voljo/izbiro. Jaz nisem potrebovala veliko časa, da sem se odločila tako kot sem se in sem trpljenje zamenjala z ljubeznijo. Da mi je to tako hitro uspelo je prispevalo tudi to, da se zadnja leta z zbranim fokusom izobražujem ravno na tem področju. Na področju osebne rasti. Zato zmeraj pravim… čas, ki ga investiraš v sebe, je najbolje izkoriščen čas. In jaz vem, da se za to preizkušnjo skriva nekaj veliko več, kot le izkušnja enega otroka, ki se bori živeti. Bistvo je veliko globje…

Dragi starši, ki se borite z občutki strahu zaradi svojih otrok. Ne glede na kakršno koli napoved, ki vam jo da kdorkoli, (ZA)upanje umre zadnje in ko pred tem narediš vse kar lahko je rezultat ZMAGA.

Z ljubeznijo, Maja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja