VZGOJITELJICA, KI NE MARA VZGOJE

5 let sem bila zaposlena kot vzgojiteljica, a nekatere stvari sem spoznala šele, ko sem sama postala mama.

Ko opazujem svoje otroke vidim zelo iskrene osebe. Osebe, ki ne poznajo laži. Osebe, ki so odprte in dostopne. Osebe, ki se ne skrivajo za nekom, ki to niso. Osebe, ki se ne obremenjujejo kaj si bodo mislili drugi, ampak preprosto izrazijo svoje mnenje. Osebe, ki se znajo poslušat in dati sebe na prvo mesto. Osebe, ki iskreno pokažejo svoja čustva in jih ne tlačijo vase… in še in še bi lahko naštevala.

Zakaj je naslov tega zapisa Vzgojiteljica, ki ne mara vzgoje? Zato, ker se vse te naše čudovite lastnosti izgubijo ravno skozi vzgojo, v odrasli dobi pa si vse to želimo pridobiti nazaj ter zaživeti tako kot si resnično želimo pa si ne upamo.

Spomnimo se koliko stvari nam je bilo prepovedanih. Spomnimo se kolikokrat smo slišali stavek: “Tako se ne smeš obnašati, le kaj si bodo mislili ljudje” ali pa: “poglej sosedovega Marka, ki nič ne joka in je priden fantek, ne pa tako kot ti” ali pa: “Takoj nehaj, ker te vsi gledajo”…

Čisto vsaka takšna beseda nas spodbudi, da nehamo verjeti vase, da nase pozabimo, da na prvo mesto postavimo vse druge namesto svoje občutke in sebe. Takšne in podobne besede nas spodbudijo, da začnemo nositi maske in se izdajati za nekoga, ki to nismo le zato, da ustrezamo družbi in ker je tako “prav”. Ali nebi bilo čudovito, da bi tudi mi bili iskreni in pristni kot otroci? Si predstavljate kako lahkotno in brez predsodkov bi tekel svet?

Tudi sama se vsega tega še učim. Vzorcev kakšni “morajo” biti otroci, da ne postanejo razvajeni je veliko. Več let na fakulteti pusti “posledice” in izoblikuje se mnenje kakšna bi “morala” biti vzgoja. Delala sem tako in uveljavljala SVOJA pravila. Mislila sem, da vem več kot moj otrok in da ga moram naučiti kako se mora obnašati, da bo “normalen” in “neproblematičen”. Ampak to ni peljalo nikamor. Zakaj? Ker nisva ista oseba.. ker to kar je dobro zame ni nujno dobro tudi za moje otroke… ker oni niso podaljšek mene, ampak so samostojna oseba s svojimi čustvi in občutki. Končno sem začela razmišljati s svojo glavo ter spoznavati svoje otroke. Dokler sem samo “vzgajala” kaj se lahko in kaj se ne sme nismo prišli nikamor. “Pravil” se ni držal nihče, poleg tega pa so kar naprej iz otroka vreli takšni in drugačni izpadi. Spoznala sem, da ni vse v “vzgoji” in v tem da ima starš vedno prav. Spustila sem se čisto do tal in na novo začela graditi odnos. Svojega otroka sem sprejela kot sebi enakega. Sprejela sem ga kot nekoga, ki ima svoja čustva in želje. Pozabila sem na to kakšen mora biti otrok in sem ga namesto tega raje začela spoznavati.

Danes moja vzgoja poteka tako, da otroke poslušam. Ne prepovedujem jim več stvari, ki niso življenjskega pomena. Dovolim jih, da izbirajo sami. Ko pride do izpadov niso več moje besede: “Nehaj jokati in se takoj pomiri” vendar so: “Povej mi kaj lahko storim, da ti pomagam? Kaj si želiš in zakaj se počutiš slabo?”. Po teh stavkih se vsi napadi rešijo in pomirijo sami od sebe in takoj zatem se zaiskri iskrica v otrokovih očeh, ko občuti, da je slišan in pomemben. Ne pozabimo, da se nam zdi lahko stvar zaradi katere se naš otrok vrže po tleh čisto nepomembna, a njemu lahko pomeni cel svet. Noben starš si ne želi podreti otrokovega sveta kajne?

Danes je veliko stvari drugačnih kot so bile včasih. Moji otroci imajo postavljene meje v katerih se počutijo varne, a te meje z dogovorom lahko prestavimo tudi gor ali dol. Edina meja pri kateri ne popuščam je spoštovanje do soljudi in drugih bitij. Ne dovolim fizičnega nasilja in nesramnosti, pa še takrat je zadaj vedno neka otrokova stiska, da je do tega sploh prišlo, katero poskusimo odkriti in rešiti na drug način. Pri vseh drugih stvareh so v ospredju zgolj otrokova čustva in želje. V našem odnosu je polno ljubezni, pozornosti, objemov, topline, pogovorov in zgledov… od takrat, ko v naši družini prevladuje ljubezen in ne neke predpisane norme in pravila, kakšni posamezniki morajo biti in se “vzgojiti”, je življenje veliko bolj harmonično in mirno.

S ponosom gledam svoje otroke in ne morem verjeti v kakšne sočutne, iskrene posameznike se razvijajo. Kakšne ljubeče in pozorne osebe! Anej komaj čaka, da bo lahko pomagal. Lori komaj čaka, da bo lahko poljubila svojega bratca, ga objela in potolažila… iz Lukasa pa tako sije čisto posebna energija življenja, ki se je ne da opisati z besedami. Pozorni in ljubeči so, ker to občutijo tudi sami. Poslušajo, ker so slišani tudi sami in ljubijo, ker so ljubljeni vsak trenutek življenja. Pri vzgoji ni nikoli nič zakompliciranega, le dovoliti si moramo čutiti ljubezen, jo predajati naprej in pozabiti na “pravila in norme”.

Povzetek: Recept kako “vzgojiti” svoje otroke v sočutne posameznike ni težak. Potrebni so le zgled, ljubezen in pogovor, skozi katerega razberejo, da so pomembni in sprejeti točno takšni kot so… in šele ko bodo sočutnost občutili pri in v sebi, jo bodo lahko predajali tudi naprej.

Z ljubeznijo, Maja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja