SPREJELA JE, DA LAHKO IZGUBI SINA

“Bolezen otroka je za starše največja preizkušnja v življenju. Moč mame in ljubeče pozitivno okolje je bistveno, ki otroku omogoči hitrejše izboljšanje stanja. Starši bi morali na takšne preizkušnje gledati kot na darilo življenja. Določeni trenutki boja so izredno težki, a ko odkrijemo svojo notranjo moč in odpremo oči, da se za vso to bolečino skriva čudovit višji namen, nam življenje postreže z največjim napredkom zase in za otroka.”

Verjetno se sprašujete kako je bolezen otroka za nekoga lahko darilo. Izredno težko razumljiv stavek in tudi sama sem ga v nekaterih trenutkih (in mogoče me bo kdaj še zaneslo) težko razumela. Pa vendar … kadar na dogodke v svojem življenju gledamo izključno z zemeljskimi očmi je bolezen otrok ali to, da se tvoj otrok rodi s srčno napako in še kaj drugega popolna TRAGEDIJA. Okoli tebe ves čas odmevajo stavki v smislu: »Bogi otrok in boga ti«. Priznam, tudi sama sem se v trenutku največje šibkosti resno vprašala kje sem zgrešila in kje je padla moja teorija, trud in načela. A kot sem že večkrat omenila, je bil to le trenutek, ko sem na celo situacijo gledala s človeškimi očmi, saj sem vendar ČLOVEK. Takoj zatem pa sem se spomnila.

Spomnila, da življenje nikoli ne more biti tako krivično, da bi ti prinašalo samo trpljenje. In spomnila, da v sebi vem, da obstaja veliko več, kot le zemeljski pogled.

Ja, to je darilo in globok namen, ki se skriva za vsem tem. V teh nekaj mesecih sem se naučila več, kot se prej nisem v parih letih. Jaz naš namen že odkrivam.

Kako do SPREJETJA? Že res, da sva bila devet mesecev čisto prepletena en z drugim, a od vsega začetka sva bila dva. Dve duši, dva telesa, dva srca. Ravno zaradi tega bi bilo od mene krivično, da se odločam namesto nekoga drugega. Krivično, da gledam le nase in na to, kakšne občutke nosim v sebi zgolj jaz. Krivično, da se odločim namesto njega, da mora prestati vse fizične bolečine (jaz pa nobene) zgolj zato, da sama ne bom prizadeta ob izgubi.

Takrat sem SPREJELA, da sina lahko izgubim. Takrat sem sprejela, da je odločitev popolnoma v njegovih rokah. Prav je, da mu pustim prosto pot do SVOJE odločitve glede SVOJEGA življenja. Jaz pa … JAZ sem se odločila ZASE. Odločila, da mu omogočim to pot in možnosti, da bo lahko izbral pravo odločitev zanj. Verjela sem vanj z vsem srcem, bila ob njem, mu popolnoma zaupala in bila opora. In verjamem še danes. Kdo bo v trenutkih, ko vsi obupajo verjel v otroka, , če to nista mama in oče?

Drage mamice in očki …

Vi ste moč, ki jo potrebuje otrok. Vem pa, da jo morate najprej dobiti vi. Moj nasvet je, da začnete zaupati in se povezovati z energijami, za katere vas verjetno kakšen razglasi tudi za nore, če bi mu povedali, da se z njimi povezujete. Verjetno kdo tako misli tudi zame. Pa kaj! Tako kot nekdo ne more razumeti občutkov, ko se ti otrok bori za življenje, nekateri pač ne morejo razumeti občutkov, ko se odpreš za vse te energije in jih začneš uporabljati. Vsi pač vsega ne moremo razumeti. Vsi pač ne moremo razumeti tistega, česar nismo izkusili sami. Nič zato … važno je, kaj vi čutite v srcu. Vloga žrtve ne koristi kaj dosti. Vem, včasih paše. Vem,  tudi zjokati in priznati čustva si je nujno potrebno. Tudi jaz sem si jih. Ampak, ko to storiš je čas, da dvigneš glavo in stopiš en korak naprej, ne da obstojiš na mestu še naslednjih nekaj mesecev ali celo let. Čeprav se to mogoče sliši zelo kruto ali celo malo nesramno, je to žal edina prava rešitev, ki reši tebe in posledično izboljša stanje tudi otroku. Življenje je to, da vsak trenutek napredujemo naprej. Nikoli ne pozabite: »Nikoli vam ni dana preizkušnja, ki je nebi mogli preživeti«.

Intervju z mano si lahko preberete tudi v reviji Jana.

 

Ves čas z vami,

Maja Mesić Štrubelj, svetovalka in angelska terapevtka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja