POMEMBNI KORAKI DO DISCIPLINIRANEGA ODRASLEGA 1

Vsi imamo opravke ali naloge, ki se jih veselimo in opravke, ki se jih veselimo malo manj, a kljub temu morajo biti opravljeni. Verjetno vsak izmed nas pozna občutek, ko imamo poln urnik obveznosti, nas pa neprestano vleče stran početi nekaj sproščujočega in zabavnega. Od naše notranje discipline je odvisno ali bomo stisnili zobe in obveznosti izpeljali po načrtu ali jih bomo pustili ob strani. Kadar se odločimo za drugi primer, bomo v sebi občutili nezadovoljstvo, tesnobo in nemirnost. To je dokaz, da nismo samodisciplinirani.

»Samodisciplino moramo začeti razvijati že pri majhnih otrocih.«

Ker je to zelo pomembna in obsežna tema, bo celoto sestavljalo več zapisov skupaj…

NAPAČNO KAZNOVANJE OTROK NIKAKOR NE BO PRIPOMOGLO OTROKU RAZVITI SAMODISCIPLINE

Strinjam se, da se morajo otroci naučiti sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Vendar, da to dosežemo obstaja več načinov. Z neprimernim kaznovanjam velikokrat ustvarimo ravno nasprotni učinek. S kaznovanjem nam mogoče otrok res ugodi in naredi nekaj kar od njega zahtevamo ali pa nečesa NE naredi, zato ker ve, da bo za napačno vedenje kaznovan, vendar naš namen ni vzgojiti zgolj  in samo poslušnega otroka, ki bo deloval po navodilih drugih. Kadar je otrok ubogljiv in opravlja svoje obveznosti zato, da ne bo kaznovan, to počne zgolj in samo iz strahu, ne pa ker bi razvil samodisciplino, samoiniciativnost in odgovornost do obveznosti in stvari. Ves čas ga boste morali nadzirati in prvič ko mu ne boste stali za hrbtom sam ne bo naredil ničesar.

»KAJ SI ŽELIMO… NEKOGA KI DELUJE ZARADI STRAHU ALI NEKOGA, KI JE SAMOINICIATIVEN, ODGOVOREN IN DISCIPLINIRAN?«

Otrokom pomagajte iskati rešitve in pokažite pozitivno vedenje, ne pa potencirati negativnega vedenja s svojim vpitjem in nadvlado.

Kadar boste vi umirjeni, se bodo umirili tudi vaši otroci. Mogoče boste potrebovali več časa, predvsem pa več potrpljenja vendar rezultat, ki ga boste dosegli pri svojemu otroku bo neprecenljiv. Otroku lahko pokažete kako primerno odreagirati v določenih čustvenih stanjih ter jim postavite meje, tudi na miren način.

Primer: otrok razmetava in meče igrače po tleh. Klub večkratnim opozorilom naj preneha s svojim nasilnim in neprimernim vedenjem, vas ne sliši in ne upošteva.

Rešitev 1: Ko prestopi vašo mejo in ga »imate dovolj« z njim komunicirate s kričečim glasom in ga pošljete v kot kamor mora oditi kadar njegovo vedenje ni primerno. Iz tam se ne sme premakniti dokler se ne pomiri. Po možnosti izgovorite še kakšno besedo, ki prizadane njegovo osebnost in ni povezana z neprimernim dejanjem, kot je »ne znaš se obnašati in si zelo poreden! Takšni otroci mi niso všeč!«

Rešitev 2: Poskusite pomiriti vašega otroka. Če je potrebno preusmerite njegovo pozornost za toliko časa, dokler vas ni sposoben poslušati. To ne pomeni, da ga pretentate in za svoja dejanja ne sprejema odgovornosti. To naredite zato ker otrok v takšnem stanju ni sposoben umirjeno sodelovati z vami, zato je umiritev prvi korak. Ko to dosežete se vrnite nazaj in mu razložite zakaj se igrače ne meče, da jih lahko poškoduje, da lahko poškoduje tudi koga drugega …POGOVOR, RAZLAGA, UTEMELJEVANJE, POGOVOR, RAZLAGA, UTEMELJEVANJE, POGOVOR… Poskusite ugotoviti, kaj ga je do tega vedenja sploh pripeljalo. Nato naj  bo  njegova “kazen” iskanje rešitve! Povejte mu, da igrače ne morejo biti tako razmetane in mu postavite vprašanja, ki ga bodo spodbudila k razmišljanju. »Kam spadajo igrače? Kako bodo prišle na svoje mesto? Predno se bova lotila nove dejavnosti, morajo biti igrače v zaboju… razmisli kako bi ti to lahko uspelo. Če potrebuješ pomoč sem ti ves čas na voljo. Verjamem vate, da ti bo uspelo!!!«.Pri svoji odločitvi vztrajajte. Za svojimi besedami tudi stojte!

V prvem primeru otrokova čustva zatremo. Uboga nas, ampak zgolj da se izogne kazni ali še slabše… zaradi strahu. Ponavadi otroci niti dobro ne vedo zakaj se določenega vedenja ne počne, dobro pa vedo, da se ne sme delati tistega, kar ne dovoli mama, oče, odrasli, starejši, močnejši …

V drugem primeru se otrok nauči pomiriti, pokažemo mu, da je delati napake človeško. Super je, da se jim izogibamo, ni pa konec sveta, če jo kdaj naredimo in potem popravimo. Otroka naučimo posvečati pozornost iskanju rešitev in ne potenciranju še večjih težav. Konec koncev pa… kako lahko od otroka pričakujemo primerno vedenje, primerno izražanje čustev tudi kadar so žalostni, jezni itd., če pa sami tega nismo sposobni? Če nekontrolirano kričimo in odreagiramo nasilno? Najprej je potrebno vzgojiti sebe, potem pa lahko vzgajamo še druge.

Včasih tega ne zmoremo…

Druga rešitev od vas zahteva veliko več časa in vztrajnosti. Nihče od nas ni popoln, nihče od nas nima vseh dni enakih, nihče od nas nima vsak dan istih obveznosti in obremenitev in nihče od nas ni vsak dan v popolnem čustvenem stanju. Ja, vse to je razumljivo, zato se ne obtožujte, če vas kdaj zanese in odreagirate podobno kot v prvem primeru. Vse kar je pomembno je, da se zavedate svojih dejanj in jih poskusite postopoma izboljšati. Četudi vam ne uspe vedno se ne krivite. Pomembno se je sprejemati tudi  s svojimi napakami.

»Najprej Ljubite sebe in nato boste lahko ljubili tudi svoje otroke«.

Nadeljevanje sledi v prihodnjih dneh…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja