NEZDRAVO TELO? KJE JE REŠITEV?

Včasih je tako težko biti v svoji koži. Občutek bolečine, občutek nevrednosti in ranjenosti. Občutek, ko navzven izgleda vse lepo, a v notranjosti je moč čutiti polno dvomov in vprašanj. Vsi okoli se zdijo boljši ali lepši. Kot da sem edina, ki je nesrečna.
TELO! Ali zares obstaja ženska, ki na sebi nebi spremenila ničesar?
TEŽA! Je res težava ta, da smo jo podedovali od svojih prednikov ali pa imamo težave s ščitnico in podobno … ? Ali niso to v resnici le izgovori?

Nezdravo telo postaja takrat, ko hočemo svoje občutke zdraviti s hrano namesto, da bi se z njimi soočili. Se spomnite, da ste v otroštvu jokali in so vam za ozdravitve vaših čustev ponudili bonbon? Počasi se je začel krepiti občutek, da hrana reši vse. Hrana zdravilo za žalost? Hrana zdravilo za bolečino? Hrana zdravila za ranjenost? Hrana namesto objema, ljubezni, sočutja, razumevanja???
Opazujem se! To so vzorci, ki spijo globoko v meni. Ko nisem v stiku sama s seboj, ko imam skrbi ali me je strah, ko sem na preizkušnji in ko imam preveč obveznosti, takrat moja prehrana izgubi ves nadzor. Potem pa še ta krivda! Krivda, ki jo spoznamo že takoj ob rojstvu: “Mami bo žalostna, če se ne oblečeš”, “Babi bo razočarana, če ne poješ celega krožnika”, “Teta bo jokala, če ne boš prišel na obisk” … VZBUJANJE KRIVDE za občutke DRUGIH za katere so odgovorni SAMO ONI!! In ko krivda enkrat spi v nas, smo se sposobni kriviti kar naprej. Ob tem nam možgane perejo še televizija in revije. Predstavljeni ideali kakšni bi morali biti mi in naše življenje. In ker takšno NI, je zopet na vrsti, da na našo vest potrka KRIVDA. Nič ne zmoreš! Nikoli ne zmoreš biti dovolj dobra. Nikoli ne boš takšna kot v reviji … Kaj občutim takrat? Žalost, jezo, razočaranje, gnus … in ker so nas učili, da jih je bolje kot izraziti in ozdraviti “tolažiti” s hrano se krog sklene! V istem trenutku izgine iluzija o zdravem telesu. Po licu spolzi solza, a jutri je nov dan. Polna bolečine se odpraviš spat in ponovno padeš v tempo, kjer so pomembni le drugi … kjer občuduješ le druge in si potiho želiš, da bi takšna postala tudi ti. Kopija drugih? KOPIJA! Namesto, da bi enkrat za vedno sprejela svoj ORIGINAL! Tako daleč od sebe … tako daleč od svojega bistva…. vse le zato, ker smo se naposlušali napačnih stvari in jih vlečemo za seboj še danes.

 


ŠKATLICA SAMOZAVESTI

Več TUKAJ


 

Ampak teorijo poznam! Kje so rešitve?
V dietah zagotovo ne. Rešitve so v tem, da končno pošljete ves svet v ****** ! V tem, da se zjokate in dovolite vsem potlačenim čustvom, da privrejo na dan. Mislite, da čas zdravi vse rane? Oprostite, NAPAKA! Čas jih odlično zakrije in potlači nekje globoko v nas, a nikoli ne povsem ozdravi. Edino ozdravljenje dobite, da jih začnete ponovno odkrivati in se jih spominjati. Da jih ponovno občutite, sprejmete in spoznate, da niso vaša sedanjost, da so le iluzija, ki vam ne pusti živeti. Meditacija, meditacija, meditacija … umiritev misli in priznanje, da (je) bolelo (ali še boli). In potem preblisk: Nimam se časa ukvarjati še s tem, že tako komaj diham. Nič hudega, potem se bom pač ukvarjala z občutki nevrednosti, bolečino, nezdravim umom in telesom. Vedno imamo svobodno voljo. Bitja nad nami nas tako ljubijo, a na izbiro smo dobili, da se najprej ljubimo sami <3 Se res?

Kje je rešitev za naše otroke?
V tem, da jim je vedno dovoljeno izraziti vso bolečino in stisko pa čeprav se nahajamo sredi nakupovalnega centra, ko nam ponovno množica ljudi s bolečimi pogledi UBIJA V GLAVO OBČUTEK KRIVDE, kako slaba mama sem, ker se moj otrok obnaša nemogoče in ga nisem sposobna UTIŠATI.
In v tem, da so moji otroci do prvega trenutka NAJLEPŠA bitja na tem svetu. Lepi so, lepi so, lepi so! O joj, kaj če bodo postali preveč samovšečni in egoistični? Bolje to, kot da jih uniči egoistični svet tam zunaj! Sicer pa se to ne more zgoditi, če izključno delujemo iz zadovoljitve njihovih potreb z našo ljubeznijo in če znamo svoj egoizem utišati v sebi. Saj veste ZGLEDI! Če EGOIZMA ne bodo gledali vsak dan, se ga ne morejo naučiti. Naučijo pa se lahko, da so čudoviti TOČNO TAKŠNI KOT SO!

 

Čas je, da nehamo skrbeti za druge in končno poskrbimo zase. ZA SVOJO NOTRANJOST. Duša je ogledalo telesa. Telesa, ki smo si ga pred rojstvom izbrali sami. Čas je, da VZLJUBIMO svojo izbiro!

 

Zapisala: Maja Mesić Štrubelj, svetovalka in angelska terapevtka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja