DRAGOCENO DARILO, KI GA LAHKO POKLONITE SVOJEMU OTROKU JE, DA GA VZGOJITE V SOČUTNEGA ODRASLEGA

Vsi se radi gibamo v krogu ljudi, ki so sočutni, nas razumejo in podpirajo.  To so ljudje, ki premorejo veliko topline in so pripravljeni prisluhniti vsakemu, ki to potrebuje. Biti sočuten je iskreno in čudovito darilo, ki ga lahko damo tudi našim otrokom.

Med procesom vzgoje lahko večkrat »zaplavamo« in pogosto imamo v glavi sto različnih stvari, ki jih moramo pokazati svojim otrokom. Prepričani smo, da se morajo čim prej naučiti sami spati, se oblačiti, jesti, biti čim bolj samostojni, da morajo znati veliko veščin, obvladati veliko različnih športov, tujih jezikov ter takšnih ali drugačnih spretnosti. S tem seveda ni nič narobe, vendar…  so to res najpomembnejše stvari, ki jih mora malo nežno bitje najprej osvojiti?

Ker velikokrat v tem hitrem svetu izgubimo stik sami s seboj, pogosto pozabimo kaj so tiste res pomembne vrline, ki jih lahko poklonimo svojim otrokom popolnoma brezplačno. »

»Za to, da vzgojimo otroke v sočutne posameznike, potrebujemo le sočutje, ljubezen in čas, ki jim ga namenimo«.

Razvijanje sočutja je proces, ki se prične že takoj po rojstvu.

»Prvi korak, da otroku predstavimo, kaj pomeni sočutje je, da smo sočutni sami.«

Med tem, ko otrok joka nam nekaj sporoča. Želi nas opozoriti, da mu nekaj ni všeč in nas potrebuje. To je njegova glavna in edina komunikacija z  nami v tistem obdobju. Mama z mimiko obraza, mirnim glasom, mehkim objemom in nežnimi besedami svojemu otroku sporoči, da ga razume in je tam za njega. Otrok že v prvih mesecih začne spoznavati kaj JE SOČUTJE. Sočutje pomeni, da te nekdo poskuša razumeti. Je občutek, ko ti nekdo sporoči da nisi sam in se lahko nanj kadarkoli zaneseš. In ravno to je tisto, kar želim sporočiti svojim otrokom. DA SE LAHKO ZANESEJO NAME, V KATERI KOLI SITUACIJI.

»Nikoli, NE PUSTITE otroka jokati«!

Danes poznamo kar nekaj vzgojnih metod, ki naj bi nam pomagale, kako otroka naučiti nekega vedenja. Tukaj lahko za primer vzamemo samostojno spanje v svoji sobi. Klub vse večjemu opozarjanju, da to na otroka deluje negativno, še vedno veliko staršev navaja otroke spati v svoji sobi tako, da jih dajo v sobo, ugasnejo luč, grejo ven, nato se čez nekaj minut vrnejo in nato spet odidejo. Čas svoje odsotnosti postopoma podaljšujejo. Otrok po določenem času res neha jokati in zaspi, ampak ne zato, ker bi se na to navadil, ampak ker je nad vami obupal. Dojel je, da ga ne boste vzeli, potolažili in s tem dobil sporočilo, da ste ga v trenutku, ko vas je potreboval in ga je bilo strah, niste vzeli k sebi. Niste ga razumeli in z njim sočustvovali.

»Prišel bo čas, ko bo otrok pripravljen na spremembe«.

Če vam prvi poskus navajanja otroka na določeno vedenje ni uspelo, nič hudega. Mogoče boste imeli malo več dela, kot bi ga imeli sicer, vendar bodite prepričani, da mu boste s tem dali veliko več, kot če bi pri učenju vztrajali na silo. Vso vaše delo bo dragoceno poplačano.

TUDI NAS SO TAKO VZGAJALI PA Z NAMI NI NIČ NAROBE

Zgoraj je stavek, ki služi kot izgovor večini ljudi in ga slišim najpogosteje. Vendar pa… pojdimo vase in se temeljito preglejmo.

Je z nami res vse v redu? Ali na sebi nebi spremenil niti ene stvari? Ali res nimam nobenega strahu ali travme, ki lahko izhaja še iz mojega otroštva? Ali se lahko vedno zanesem sam/a nase, sem močan/a v vsaki situaciji in me obkrožajo ljudje, ki me imajo radi in me podpirajo na vsakem koraku? Kakšen odnos imam s svojimi starši? So to ljudje, ki jih spoštujem in jih pogosto obiskujem? So LE moji starši ali so PRVE osebe v mojem življenju za katere vem, da me bodo vedno razumeli in na katere se lahko zanesem vsak trenutek svojega življenja?

Odrasli, ki so odraščali v okolju, v katerem so se njihovi starši odločili za vzgojo s »pomembnimi vzgojnimi metodami, brez poslušanja svojega otroka«, mogoče res mislijo, da je z njimi vse v redu, vendar lahko vam zagotovim, da zagotovo vedo, da bi imeli s svojimi starši lahko veliko boljši odnos, v kolikor bi se dogodki iz otroštva odvijali drugače.

NE PREPRIČUJTE OTROKA, DA JE VSE V REDU, ČE VAM ON SPOROČA DRUGAČE

Med odraščanjem vašega otroka pogosto lahko pride do situacij, ko se bo počuti slabo na fizični ali duševni ravni. Vedno bo našel način, da vam to sporoči. Ali nam to sporoča skozi njegovo vedenje, lahko pa nam opiše tudi že z besedami.

Ko je otrok žalosten, ali ga kaj boli, se udari, ga nikar ne prepričujte, da ni bilo nič, da ga nič ne boli in je vse v redu.Spustite se na njegovo raven, dovolite mu, da je žalosten, dovolite mu da izjoka bolečino, ga stisnite in mu povejte da ga razumete. Razložite mu, da včasih pride do situacij, ko smo slabe volje, ko nas nekaj prizadene in boli. Razložite mu, da bo minilo in mu pomagajte na način, ki pomaga le njemu. Nikar ga ne prepričujte v nasprotno vedenje, če na to ni pripravljen sam. Ne zatirajte mu njegovih čustev. Postavite se v njegovo vlogo in pomislite kaj VAM najbolj pomaga.

Ko smo žalostni in potrebujemo oporo, nam najbolj pomaga nekdo, ki nas stisne k sebi in nas razume. Zagotovo nam ne pomaga nekdo, ki nas ne sliši, nam govori, da pretiravamo in nam ukaže naj že nehamo jokati ali se smiliti sami sebi.

Tega načina se lahko poslužujete tudi v drugih situacijah med procesom vzgoje. Vzgoja ni odkrivanje nobene tople vode. Ko ne veste kako bi odreagirali se preprosto spustite na nivo otroka in se postavite v njegovo kožo. Pomislite kaj bi vam najbolj pomagalo, če bi bili v otrokovi situaciji. Zraven odprite srce in dodajte nekaj ljubezenskih začimb. Rezultat, ki ga boste dosegli bo zagotovo pravi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja